Priprave, slovo, prvi dnevi

Na predstavitev erasmus programa sem odšla z mislijo o Islandiji- ne vem zakaj me je ta država privlačila, ampak me je... No, nato sem to misel opustila in se prijavila na Dansko. O njihovih življenjskih standardih ipd. nisem niti premišljevala, predmetnik mi je bil ok in sem se prijavila. Pač sem si okrog prijavnega roka natrpala izpite in ni bilo časa. Še prijava je bila oddana zadnji trenutek.

No, na koncu je tudi Danska splavala po vodi in sedaj sem tukaj. V mestu, katerega izgovorjave imena do nekaj dni nazaj nisem poznala... NIJMEGEN!!! Moj dom naslednjih 5 mesecev.

Še pred prihodom pa so bile priprave, pokanje... No ja, predvsem zadnje, kajti o mestu samem še vedno ne vem dosti, ampak saj imam čas.

Seveda ne smem pozabiti poslovilne žurke, ki se je tokrat končala prej kot prva in je hkrati tudi malo bolj meglena:) Slike s komentarji visijo na steni (prva stvar, ki sem jo naredila po prihodu v svojo sobo), spomini pa ostajajo. Upam, da boste res tko množično prihajal na Nizozemsko, kot ste govorili:) Skratka hvala, da ste, kar ste!!!!!

Hkrati pa hvala šoferju, drugače res ne vem kako bi vso prtljago s seboj vzela- nikakor:) Tistih 12 ur vožnje in postanki so se nekoliko vlekli, ampak smo preživeli, avto cel, vožnja varna... Komaj sem čakala posteljo in se veselila naslednjih nekaj dni, ki so sledili.

Za prvi dan je bil sprva načrtovan le Amsterdam, ampak smo skočile na hiter obisk Rotterdama, da vidimo, če se splača na kakšen daljši izlet ali ne... Definitivno!!! Potem pa Amsterdam, glavno mesto Nizozemske.  Sama sem pričakovala, da se bodo coffe shopi kar trli, ampak jih kar nekaj časa po prihodu nismo videle. Ko zagledaš prvega, sledi drugi, tretji, četrti... Seveda smo se sprehodile po "red districu", videle zaprte in odprte zavese (sicer imajo na Nizozemskem navado, da na oknih nimajo zaves in lahko turisti prosto ogledujemo njihova stanovanja). Še vedno utrujene od vožnje prejšnjega dne smo se odpeljale proti Nijmegenu in zaspale kot ubite. Mislim, da sem še danes utrujena:)

V ponedeljek sem se šla registrirat na fax- zdi se mi, da je že stavba za International students večja od našega slovenskega faxa. Vse imajo v kampusu, le študentskega doma ne. Če se ne motim je 8 različnih faxov oz. smeri. Potem je bilo na vrsti še podpisovanje pogodbe za študenta in ogled le tega. Presenečana sem bila že nad samo zunanjostjo- nič posebnega sicer, a študent so v bistvu dvonadstropne vrstne hiše. Vsako študentsko stanovanje ima 4 spalnice (vsak študent ima svojo), kuhinjo povezano z dnevno sobo, WC in posebaj kopalnico ter vežo.  V primerjavi s slovenskim študentom (ki sem ga vidla), mi je ta nedvomno bolj všeč. Že to, da ima vsak svojo sobo, je velika, če ne največja prednost! Sicer soba ni ogromna, niti ne vrhunsko opremljena, ampak nekaj ogromno se pa tudi ne morem pritoževati.

Sledilo je malo shopping-a, po centru najstarejšega nizozemskega mesta. Primerjava cen v trgovini- hrana in pijača niti ni tako dražja, cene cigaret so grozljive, kave v gostilnah pa mislim, da sploh ne bom pila:) Cene oblačil približno iste, šporne skoraj cenejše (res pa je, da je čas razprodaj tudi tukaj:)

Zvečer nas je čakalo enourno iskanje gostilne, kjer bi lahko povečerjale, na koncu nam je to uspelo skoraj pred hotelom, na ladijci. Prijeten ambient, predjed odlična, meso pa je bilo za moj okus sladko... Ampak najedle smo se, kar je verjetno najpomembnejše.

Včeraj je sledil ponoven obisk Amsterdama. Očitno nas je popolnoma navdušil:) Sighseeing z avtobusom ni uspel, vsaj ne do konca, je bila pa zato vožnja z ladijco prijetnejša. Obiskale smo hišo, kjer se je skrivala družina Anne Frank med II. svetovno vojno. Še ena tragedija iz katere je nastala svetovna uspešnica. Nisem pa vedela, da je imela ona sama namen objaviti knjigo po koncu vojne... Očitno je bila uresničena njena poslednja želja. Kljub temu, da sem o vsebini knjige že dosti pozabila (da obnovim svoje znanje sem si jo tudi kupila, če je kdo slučajno pomislil, da si je nisem:), je že predstavitev muzeja, tudi če ne prebereš knjige, vredna ogleda. Zaveš se, kaj je II. svetovna vojna pomenila za ljudi, ki so bili po Hitlerjevem mnenju manjvredni oziroma nevredni... S tem ne mislim le židov, ampak vseh, ki jih je le ta prizadela. Po sprehodu čez ta nekdaj poslovni prostor, službo njenega očeta Otta, sem imela kar malo mravljinčaste roke. In kljub vsemu, kar je med vojno doživljala je uspela zapisati...

"DESPITE EVERYTHING, I BELIEVE THAT PEOPLE ARE REALLY GOOD AT HEART."

In danes sem se poslovila še od zadnjih "slovenskih ljudi" (mami in Valči, hvala), ter odpeketala novostim na poti:)...

Se beremo, ko bo kaj za pisat;)))

Katja

PS: Slikce bojo k bojo:)