Najprej en lep pozdravček iz trenutno zasneženega Nijmegen-a... Prvi kolesarski izleti (ob mrazu vsekakor ne najbolj prijetni, veter pa otežuje vso zadevo še veliko bolj:), prvi sprehodi po mestu, "izlet v trgovino", orientacijski teden, prve žurke... To je nekako za mano...

Prvih nekaj dni po vselitvi v študentski dom na Lentu, v te naše "papirnate hiše", nisem vedela kaj bi sama s saboj... Večinoma so bili tu le študentje, ki so odhajali domov, novih še ni bilo... Stari pa so se učili za izpite. Ampak začel se je nov teden, ki sem ga komaj pričakala- orientacijski teden.

Prvi dan smo začeli v univerzitetnem kafiču in nadaljevali v bližnjem baru, kjer so ob torkih mednarodni žuri ("international parties"), cene pijač kar visoke, ampak verjetno je bilo to za pričakovati.  Ker sem tako vneto kupila kolo, me je čakala do doma še dolga pot- večina jih kolesa ni niti imela, in tako sva se z eno Američanko, ki prav tako živi v Lentu (razdeljeni smo v mislim da 3 študentska naselja, ki so raztrosena po celem mestu. V Lentu so večinoma le erasmus študentje, v ostalih pa so le-ti v manjšini:) sprehodili do novega doma. Ob nepoznavanju mesta in poti se je najino "potovanje" zavleklo in trajalo več kot dve uri. Ona je sicer imela GPS (kaj vse se američani spomnijo?!?, ampak ji je crknila baterija in je postala kar malo panična... Dokler nisva našli enega Nizozemca, ki naju je z veseljem pospremil do hotela, kjer sem preživela prvih nekaj noči in od tam poznala pot naprej:) Konec dober vse dobro, res pa je da sem potem spala skoraj do 2:)

Nov dan, spoznavanje mesta, obisk stare mestne hiše, govor podžupanje in predstavnice univerze. Kot zanimivost- na Radbound univerzi študira več ljudi, kot jih premore Zagorje... Sledil je sprehod po mestnem jedru, imajo tudi svojo rdečo ulico, sicer nekoliko manjšo kot v Amsterdamu. MIslim, da je bilo omenjeno, da je Nijmegen mesto z največ bari glede na velikost le tega:) Sledila je večerja v italijanski restavraciji in obisk nekaterih najbolj znanih barov- tako da smo se sprehajali od bara do bara in poskušali koktejle, piva (z različnimi sadnimi okusi in navadna piva;), vina... Na poti domov pa sem imela malo nesrečo, vbistvu jo je imelo moje kolo- verjetno je padla ketna dol (kolikor se spoznam na kolesa, ne vem če mi je ravno za verjeti- ta del pa je pokrit s plastiko:) in sem bila malo obsojena na peš hojo. Po hribčku pa se vsedem na kolo in hecam, da lahko "trajbam", sprva brez učinka, kasneje pa se je popravilo, kar koli je bilo narobe, samo od sebe:) Tako da imam "auto-repairable bike":)

Sledil je obisk univerze (dobiti 6 je ok, dobiti 10 pa nemogoče pravi predstavnik mednarodne pisarne- bom poskusila doseči nemogoče:)?!?, 8 so rezervirane za študente, 9 za profesorje, 10 za boga:) pravijo), predavanje o nizozemski kulturi, vabilo na študentski maraton, kratka predstavitev kapele za vernike- izmislili so si nov način, kako razmišljati o življenju. Izkopali so grob v katerega se lahko "namestiš" in vidiš kako je potem ter razmišljaš o svojem življenju... Precej morbidno se mi zdi, ampak ok:)

Predstavitev oddelkov, torej za mene pravne fakultete. Včeraj sem izvedela, da je baje med "Top 20" v Evropi. Kako bom našla predavalnice se mi niti sanja ne, ker so raztreseno po 3 zgradbah. Celoten "kampus" pa je ogromen. V Sloveniji na to res nismo navajeni. Vendar ima pravna fakulteta tudi svojo knjižnjico (poleg centralne, kjer jevsa literatura), jedilnico... Skratka vse kar potrebuješ. Predavanja se začnejo jutri, tako da bomo videli kako in kaj:)

Večer se je nadaljeval z večerjo mentorjev- pripravili so nizozemsko jed z pire krompirjem v katerem je nizozemska zelenjava in klobaso ter sladico- nek puding, ampak baje je Nizozemsko... Da ne bi bilo preveč dolgčas smo igrali (pivsko) igrico "I have never ever", ki lahko res popestri večer, doda ogromno smeha... Pa še dober način spoznavanja je:) Sledile so seveda zabave v barih:)

Včeraj pa sem preslišala budilko in zamudila izlet v Amsterdam- skratka zaspala sem:) Malo jezna na sebe, ampak se zgodi:) Zvečer pa je bila še ena žurka tu v Lentu- bila sem malo skeptična, če bi šla, kajti nisem poznala ljudi, ki so jo organizirali, ampak tu lahko prideš vedno, le svojo pijačo prineseš... Tako da.. Nobenih problemov, pa še ljudi spoznaš vmes:) No in včeraj sem spoznala Slovenca- lepo je bilo z nekom v živo govoriti po slovensko nekaj časa:)))

Danes pa... Lenarjenje, gledanje v zrak... :) Konec koncev se začnejo jutri predavanja- na mojo srečo ob 13:45, vsaj zame:)

Lep pozdravček v Slovenijo...

Katja

Priprave, slovo, prvi dnevi

Na predstavitev erasmus programa sem odšla z mislijo o Islandiji- ne vem zakaj me je ta država privlačila, ampak me je... No, nato sem to misel opustila in se prijavila na Dansko. O njihovih življenjskih standardih ipd. nisem niti premišljevala, predmetnik mi je bil ok in sem se prijavila. Pač sem si okrog prijavnega roka natrpala izpite in ni bilo časa. Še prijava je bila oddana zadnji trenutek.

No, na koncu je tudi Danska splavala po vodi in sedaj sem tukaj. V mestu, katerega izgovorjave imena do nekaj dni nazaj nisem poznala... NIJMEGEN!!! Moj dom naslednjih 5 mesecev.

Še pred prihodom pa so bile priprave, pokanje... No ja, predvsem zadnje, kajti o mestu samem še vedno ne vem dosti, ampak saj imam čas.

Seveda ne smem pozabiti poslovilne žurke, ki se je tokrat končala prej kot prva in je hkrati tudi malo bolj meglena:) Slike s komentarji visijo na steni (prva stvar, ki sem jo naredila po prihodu v svojo sobo), spomini pa ostajajo. Upam, da boste res tko množično prihajal na Nizozemsko, kot ste govorili:) Skratka hvala, da ste, kar ste!!!!!

Hkrati pa hvala šoferju, drugače res ne vem kako bi vso prtljago s seboj vzela- nikakor:) Tistih 12 ur vožnje in postanki so se nekoliko vlekli, ampak smo preživeli, avto cel, vožnja varna... Komaj sem čakala posteljo in se veselila naslednjih nekaj dni, ki so sledili.

Za prvi dan je bil sprva načrtovan le Amsterdam, ampak smo skočile na hiter obisk Rotterdama, da vidimo, če se splača na kakšen daljši izlet ali ne... Definitivno!!! Potem pa Amsterdam, glavno mesto Nizozemske.  Sama sem pričakovala, da se bodo coffe shopi kar trli, ampak jih kar nekaj časa po prihodu nismo videle. Ko zagledaš prvega, sledi drugi, tretji, četrti... Seveda smo se sprehodile po "red districu", videle zaprte in odprte zavese (sicer imajo na Nizozemskem navado, da na oknih nimajo zaves in lahko turisti prosto ogledujemo njihova stanovanja). Še vedno utrujene od vožnje prejšnjega dne smo se odpeljale proti Nijmegenu in zaspale kot ubite. Mislim, da sem še danes utrujena:)

V ponedeljek sem se šla registrirat na fax- zdi se mi, da je že stavba za International students večja od našega slovenskega faxa. Vse imajo v kampusu, le študentskega doma ne. Če se ne motim je 8 različnih faxov oz. smeri. Potem je bilo na vrsti še podpisovanje pogodbe za študenta in ogled le tega. Presenečana sem bila že nad samo zunanjostjo- nič posebnega sicer, a študent so v bistvu dvonadstropne vrstne hiše. Vsako študentsko stanovanje ima 4 spalnice (vsak študent ima svojo), kuhinjo povezano z dnevno sobo, WC in posebaj kopalnico ter vežo.  V primerjavi s slovenskim študentom (ki sem ga vidla), mi je ta nedvomno bolj všeč. Že to, da ima vsak svojo sobo, je velika, če ne največja prednost! Sicer soba ni ogromna, niti ne vrhunsko opremljena, ampak nekaj ogromno se pa tudi ne morem pritoževati.

Sledilo je malo shopping-a, po centru najstarejšega nizozemskega mesta. Primerjava cen v trgovini- hrana in pijača niti ni tako dražja, cene cigaret so grozljive, kave v gostilnah pa mislim, da sploh ne bom pila:) Cene oblačil približno iste, šporne skoraj cenejše (res pa je, da je čas razprodaj tudi tukaj:)

Zvečer nas je čakalo enourno iskanje gostilne, kjer bi lahko povečerjale, na koncu nam je to uspelo skoraj pred hotelom, na ladijci. Prijeten ambient, predjed odlična, meso pa je bilo za moj okus sladko... Ampak najedle smo se, kar je verjetno najpomembnejše.

Včeraj je sledil ponoven obisk Amsterdama. Očitno nas je popolnoma navdušil:) Sighseeing z avtobusom ni uspel, vsaj ne do konca, je bila pa zato vožnja z ladijco prijetnejša. Obiskale smo hišo, kjer se je skrivala družina Anne Frank med II. svetovno vojno. Še ena tragedija iz katere je nastala svetovna uspešnica. Nisem pa vedela, da je imela ona sama namen objaviti knjigo po koncu vojne... Očitno je bila uresničena njena poslednja želja. Kljub temu, da sem o vsebini knjige že dosti pozabila (da obnovim svoje znanje sem si jo tudi kupila, če je kdo slučajno pomislil, da si je nisem:), je že predstavitev muzeja, tudi če ne prebereš knjige, vredna ogleda. Zaveš se, kaj je II. svetovna vojna pomenila za ljudi, ki so bili po Hitlerjevem mnenju manjvredni oziroma nevredni... S tem ne mislim le židov, ampak vseh, ki jih je le ta prizadela. Po sprehodu čez ta nekdaj poslovni prostor, službo njenega očeta Otta, sem imela kar malo mravljinčaste roke. In kljub vsemu, kar je med vojno doživljala je uspela zapisati...

"DESPITE EVERYTHING, I BELIEVE THAT PEOPLE ARE REALLY GOOD AT HEART."

In danes sem se poslovila še od zadnjih "slovenskih ljudi" (mami in Valči, hvala), ter odpeketala novostim na poti:)...

Se beremo, ko bo kaj za pisat;)))

Katja

PS: Slikce bojo k bojo:)